Dolgo me je mučila nespečnost. V posteljo sem legel pozno, temnina je čezse že vlekla niti dišečega jutra, ko sem v mislih prekladal mantro: Zdaj bom zaspal, zdaj, vsak hip. A veke so venomer drgetale in se izpodmikale vlažnemu dotiku zenice. Večkrat sem zato privzdignil vzglavnik, vzel v roke knjigo in se potopil v oklepajoči objem besed. Bral sem vse mogoče; od Cankarja do Bukowskega, nekajkrat letno k sebi pritisnil Goldinga, objemal Prousta ali prikimaval Orwellu. Nazadnje se mi je pogled izza šelesteče beline tako zameglil, da sem se za več dni zaprl v sobo. Čutil sem vse te utripe, ki iščejo smisel svoje biti ali pa se borijo za drugačen, boljši svet, resničnost pa mi je postajala tuja, odvečna in v njej nisem iskal več svojega mesta. Če pa me je kdo kljub moji otopelosti za vse zunanje cuknil za rokav in me hotel privleči v sivino vsakdana, sem zgolj apatično prikimaval in skušal pritakniti besedo, ki bi tujca čim prej izgnala iz barvitih podob, ki so se mi izrisovale pred očmi.
Iz meni neujemljive stvarnosti me je vleklo že v otroštvu. Med pobiranjem krompirja sem v vsaki okroglini videl čarobne fižolčke, v malih štirinožcih prežeče volkove, v rdečih jabolkih zastrupljene človeške duše. Oče je krivdo za mojo omamljenost iskal v nerazsodni materi, ki me je skrivaj večkrat povlekla z domače njive na ograjeno jaso bližnjega gozda in me potiskala v vrtinec, po njegovem mnenju, domišljijskih osladnosti. Tako nisem nikdar odrastel v možatega robusta, ki bi se po vaških gostilnah hvalisal s svojo močjo ali spretnostjo pri ženskah. Nisem mogel! V meni se je vedno bolj razraščalo spoznanje, da je stvarnost pravzaprav zavita med trde platnice in je ni moč najti med betonskimi zidovi ulične norije.
V turobnih letih mladostniške razrvanosti je knjige požrl prah domačih knjižnih polic. Za trenutek sem prikimal očetu in skušal svetu ponuditi nekaj koristnega. Poprijel sem za delo, se oziral za golimi gležnji vaških deklet in smejoč se trkal ob kozarce prijateljev. A se mi je vseeno mestoma zazdelo, da je ta smeh prisiljen, izumetničen, podoben srhljivi rdečini klovnovskega obraza. Bil sem tujec v lastnem svetu, rojen ob nepravem času, na nepravem mestu, in duša je venomer bežala v svetove, kjer se je mogoče uresničiti, prijeti svoj smisel in ga plemenito udejanjiti. Tega kljub trudu tu nisem mogel. A spoznanje raste počasi. Iz majhnega semena vzklije majhna ideja, ki brez vode hitro usahne in se skrči sama vase. Pa sem jo občasno le zalil s stranjo ali dvema, da jo je upanje lahko poganjalo naprej. In nazadnje je zrasla. Po letih umanjkanja čiste besede sem ob stran potisnil vse občutke krivde, vsa udrihanja po moji družbeni nekoristnosti in zamegljenem sprejemanju stvarnosti ter se sprijaznil sam s sabo.
Uvidel sem, da je moja sreča vezana na dišeči belo-rumeni zastor, ki mi ob vsakem pišu postreže z vabilom v druge, tuje, nove misli in ideje. Knjiga je postala moja sopotnica, spremljala me je na vsakem koraku, me venomer mamljivo klicala v svoj objem in me pogrinjala z zdaj utopično, zdaj boleče stvarno idejo o svetu.
V kasnejših letih sem se popolnoma izobčil iz dušečega vsakdana. In predvsem mi ni bilo nikdar žal. Nisem objokoval trenutkov, ko bi drvel skozi mesto, zavedajoč se, da sem opravil svoje službene dolžnosti, niti prisiljenih hvalisanj pred prijatelji, ki v resnici zgolj tekmujejo v svojih sposobnostih in dosežkih. Prav tako nisem pogrešal ženske družbe, njenih objemov in sladkih besed, ki bi gradile najino prihodnost. V resnici nisem pogrešal ničesar. In nihče ni pogrešal mene. Le tako sem se lahko zares umaknil v drugi, nepoznani svet, kjer ni predvidljivih odzivov, ne pričakovanih dejanj, temveč zgolj ideje, ki so se razraščale v mojih možganih, mi napolnjevale oči in se zažirale v vsak delček moje biti. Navdihovalo me je spoznanje, da prave ideje niso vnaprej predpisane, so nepričakovane in posledično ne morejo biti stvarne. Ideja o tem, kdo smo in kam gremo, je vedno vsakemu lastna in ne more biti del kolektivne skupnosti. Zato sem svojo srečo izoliral, jo skrbno ovil v svoj lastni svet in je nisem bil pripravljen deliti z nikomer. Le tako bo lahko uresničljiva. Sem bil zato kaj bolj osamljen kot nekdo, ki se hvalisa o svojem življenjskem smislu in ga vehementno poriva v svet, češ: Glejte, kaj sem spoznal, tu je moj prav, vzemite ga? Marsikdo bi vprašanju pritrdil. Menil bi, da je bil moj konec izrazito tragičen, da sem umrl od žalosti ali pa zapuščenosti. Kje pa! Dovolj bo, če rečem: umrl sem s knjigo v naročju, enako osamljen ali srečen kot vsak drug.
Laura Brataševec
Fotografija: Ingrid Pavšič