Nebo se je že začelo barvati v čudovito mešanico zlato-rumene in rožnate, toplo poletno sonce pa je s svojimi zlatimi žarki nežno božalo mesto in gozdove ter travnike okrog njega. Zlate barve pa se niso ustavile na mestnem trgu ali na pobočju gora. Še naprej so iskale kraj, kjer bi počasi izginile v temo. In ustavile so se na njej. Nežno so poljubile njeno kožo, se zapletle v njene temno rjave lase ter ji osvetlile na pol popisan papir. Njeni prsti so tesno držali pisalo, druga roka pa je z črno polakiranimi, rahlo okrušenimi nohti lahno udarjala ritem glasbe, ki je odzvanjala v slušalkah. Spet je pisala. Vedno piše. In vedno piše o tem, kako je v dvoje lepše. V dvoje je lepše sedeti na travi in čakati, da se najlepše barve spremenijo v temo in razkrijejo na milijone zvezd. V dvoje je lepše ležati na toplem asfaltu in govoriti o vsem in ničemer. Lepše je tudi plesati po kuhinji, piti kavo ob sončnem vzhodu, peti, ne, kričati svoje najljubše pesmi, dokler ni tvoj glas že popolnoma hripav. Se voziti brezciljno po praznih cestah, mestih, vaseh, gledati slabo posnete filme ali že samo takole sedeti na travi, medtem ko zahajajoče sonce nežno poljublja tvojo kožo.
V dvoje je vedno lepše. A kako ve, da je v dvoje lepše? Vedno vse počne sama. Nikogar ni, ki bi to počel z njo. Nihče ne sanjari z odprtimi očmi, nihče iz pesmi ne ustvari celotnih scenarijev in v glavi vedno odigra celoten film. Mar ne? Ni mogoče. Nikjer še ni srečala nekoga, ki bi rad plesal po kuhinji, pil kavo, sedel na strehi … Zato ji svetloba, ki tiho pronica skozi listje dreves, pred očmi zariše senco nekoga, ki vedno hodi z njo. Ta senca rada počne vse, kar ona. Tako ve, da je v dvoje lepše. Ali je nekje nekdo, ki strmi dan za dnem v strop svoje sobe in čaka, da bo spoznal nekoga, ki želi početi vse te, na prvi pogled čisto neumne, preveč romantizirane stvari? Sploh še lahko srečaš koga, ki si želi tako živeti, ali je to le nekaj, kar najdeš v romanih? Je slabo, da želi tako živeti? Bo romantiziranje vsega vodilo do nezadovoljstva v vsakršnem stiku z ljudmi? Ali je mogoče življenje, ki ga želi, le posledica tega, da je vedno sama, da živi v svetu pocukranih knjig, filmov, glasbe …? Ne ve. Nikoli ne bo vedela. Ne ve pa tudi, da nekje res obstaja nekdo, ki želi živeti tako, kot si želi živeti ona. Želi imeti rad življenje, tako kot ima rad vedno enake romantične komedije, tako kot ima rad glasbo, vtisnjeno na ploščo, ki se počasi vrti na starem gramofonu, tako kot ima rad zvok dežja … In želi imeti rad življenje v dvoje. Ker je tako preprosto lepše.
Petek je in sonce je zašlo, kar pomeni, da ima točno trideset minut, preden se bo naslonila na staro drevo, kjer jo pobere prijatelj, ki igra v bendu. Glede na to, da vedno piše pesmi, besedila, in včasih samo vprašanja znova in znova, se je odločila, da nekaj svojih manj osebnih pesmi napiše za bend svojih prijateljev. Vsak petek jo eden izmed njih pobere pri starem drevesu. Večino dni samo sedi in posluša, kako se njena čustva spreminjajo v hreščeč rock, ki odmeva iz velikih zvočnikov bobnarjeve kleti. Včasih jo prosijo, da jim kaj zapoje, a večino časa le uživa v glasbi, ki utiša šumeče misli.
Ta petek pa je nekaj posebnega. Pevec se je premislil glede benda in noče več biti del njega. Zato pride danes novi. Ne ve, kako mu je ime, ne ve, kdo sploh je. Neki basistov prijatelj. Pravi, da ima perfekten glas in igra kitaro. Ne zanima je ravno. Vse, kar ji je pomembno, je le, da bo znal njene pesmi zapeti tako, da se bo slišalo, o čem je pisala in kako se počuti. Vsi so že tam in čakajo, da spoznajo tega famoznega, oh, tako perfektnega pevca. Ko se končno prikaže, ni čisto nič podoben tistemu, ki bi ga pričakovali. Je ravno toliko visok, da bi se morala dvigniti na prste, če bi ga želela objeti, ima goste črne lase in oči, v katerih se je izgubila v trenutku, ko je vstopil v sobo. Ne izstopa, a ne moreš ga pozabiti. Vsi se mu predstavijo s tistim čudnim, napol high-five, napol objemom. Vedno to naredijo. Ona pa ga le opazuje. Končno tudi on opazi njo. Nasmehne se in vpraša, kdo je. Ostali odgovorijo namesto nje.
Dve uri sta mimo, preden sploh uspe zadihati. Res je popoln. Drugi nadaljujejo svoje pogovore, on pa se ji pridruži na oguljenem, usnjenem kavču. Diši po kolonjski in cigaretah in njegov nasmeh je, skoraj zagotovo, nekaj kar te pričaka na vratih nebes. Njeni možgani so že zdavnaj začeli pisati scenarij filma, v katerem imata onadva glavni vlogi. Govorita skoraj celo uro, nakar se zavesta, da bobnar čaka le še njun odhod. Na poti domov ugotovi, da je le našla nekoga, ki jo razume, ki ji je enak, ki ve, da je v dvoje lepše. Pri starem drevesu si izmenjata telefonski številki in njuni poti se ločita. Ne za dolgo. Doma kar pade na posteljo in strmi v mali ekran, na katerem je zapisano njegovo ime. Očitno ljubezen na prvi pogled res obstaja. In ona jo je zares doživela.
Petki so minevali, noči so postajale za druge vedno daljše, a zanjo vedno krajše. Ure in ure sta govorila po telefonu in pozabila na svet. Nekajkrat je pri njem poslušala glasbo na starem gramofonu, skupaj sta šla gledat zvezde, pila kavo nekje v ozadju kavarne in se smejala stvarem, ki so se drugim zdele bedne.
Končno je našla nekoga, ki naredi stvari resnično lepše. In zdaj sedi v travi in v svoj zvezek zapiše: »Vedela sem, da bo lepše. In res je, v dvoje je lepše.«
Zoja Pahor
Fotografija: Amina Munjaković