Ležim v svoji postelji. Zadnje čase preprosto ne morem zaspati. Glavo mi prestreljujejo številne misli; o moji preteklosti in prihodnosti, o mojih občutkih oziroma pomanjkanju teh. Začnem se zavedati svojega telesa, dihanja, čutim, kako zrak potuje skozi moja pljuča. Predstavljam si, kako bi bilo, če bi samo vdihovali zrak, dokler nam pljuča ne bi eksplodirala. Bi sploh eksplodirala? Ali bi se samo napolnila z zrakom, dokler ne bi bilo več prostora?
Začutim kri, ki mi teče v žilah. Zaznavam vsako celico svojega telesa, male in tiste večje. Prepričan sem, da na svetu ni dovolj imen, da bi lahko vsako celico poimenoval. Rad si predstavljam, da so celice le majhna bitja, ki jih ne razumem, vendar imajo vse isto destinacijo. Moje srce. Mar ni smešno, koliko truda vloži naše telo v to, da smo iz dneva v dan lahko živi?
Menim, da je življenje lepo, vendar ni za vse ljudi. Današnji življenjski slog je težek, stresen. Družba je naredila življenje težko. Kako biti uspešen v današnji družbi? Imeti moraš izobrazbo, to je prvi pogoj za uspešno življenje. Po končani izobrazbi moraš imeti službo, ki je dobro plačana. Če ni, si avtomatično vržen med manjvredne ljudi, ki so samo številka. Zadnji pogoj za uspešno življenje je družina. Vsak človek si mora ustvariti ljubečo družino. Imeti mora hišo, ki ni čisto v mestu, ker je tam zrak preveč onesnažen, a tudi ne na vasi, ker s tem socialno nazaduješ. Dva otroka, če je mogoče deklico in dečka, ki v lepih, nikoli umazanih in ne preveč ponošenih oblačilih v vedno svetleči dom vnašata radostno veselje. Psa. Mogoče še mačko. Kokoši ne, ker to že meji na pretirano preprostost. Ko vse to izpolniš, si srečen. Preprosto, kajne? Niti ne.
Kaj, če si ne želim družine? Kaj, če ne želim imeti redne, normalne službe? Zakaj avtomatično spadam med neuspešne, če pa si tega enostavno ne želim? Družba je naredila življenje težko.
Ljubim svet, vendar preprosto ne prenesem ideje, da sem del njega. Ne prenesem norosti, ne prenesem kaosa, sovraštva na svetu, sebičnosti, rasizma, seksizma, homofobije, transfobije in neomajne neumnosti nekaterih ljudi. Svet je pokvarjen, ljudje sami smo ga pokvarili. Zakaj preprosto ne storimo nič glede tega? Zakaj samo opazujemo, kako se svet pred našimi očmi iz dneva v dan ruši? Glasen grom je moje misli raztreščil na minimalistične vzdihe po boljšem jutri. Pogledal sem na uro in zagledal številko. Ena … to bo še dolga noč.
Klar … tako mi je ime. Neobičajno ime, ki mi pristoji. Pristoji moji osebnosti in enostavno mojem videzu. Moja življenjska zgodba je preprosta. Imam 17 let, obiskujem srednjo šolo in živim z mamo. Tipično, kajne? Pa vendarle ni tako preprosto. Na šoli nisem ravno priljubljen. V resnici … sem totalen luzer. Menim, da ni slabo biti luzer, odvisno je, koliko si dober v tem. Imam ločena starša in moj oče je alkoholik. Doma nisem opazen. Po ločitvi se je mama zakopala v delo … skoraj nič je ni doma. Ne spomnim se, kdaj sva se nazadnje pogovarjala več kot tri minute v živo …
Po šolskem hodniku se počasi pomikam do svoje učilnice. V rokah držim svojo najljubšo novelo in jo prebiram kar med hojo. S pomočjo besed, ki so s črnilom natisnjene na papir, odpotujem v svoj svet. Všeč mi je, kako vsaka beseda, ki jo preberem, plava v mojih mislih, dokler ne preberem nove … obožujem branje … Branje je ena najboljših stvari, ki jih človek lahko počne …
Kar naenkrat se zaletim v osebo, ki prihaja iz nasprotne smeri in zmoti moje božanje besed. Knjiga mi pade iz rok. Oseba, ki zdaj stoji pred mano, spregovori: “Joj, oprosti … nisem te videl … bil sem zasanjan in nisem gledal, kod hodim … oprosti … naj ti pomagam.” Skloni se k tlom in z desno roko pobere knjigo s temnimi platnicami: “… tvoja knjiga, še enkrat, oprosti.” Lin … Umetnik, ki ga že od prvega šolskega dne zelo občudujem. Na njem je nekaj skrivnostnega. Mogoče je to samo zaradi njegovega božanskega videza ali preprosto njegovega obnašanja. Kljub temu ga ljudje na šoli častijo in se mu želijo približati. Huh, smešno … nisem si mislil, da lahko v enem stavku izrečeš besedo oprosti več kot enkrat. Z nasmehom na obrazu mu odgovorim: “Je v redu, ne skrbi … se zgodi … tudi jaz nisem bil ravno pozoren, kod hodim”. V ozadju zaslišim smeh. Anel ... Joj, ne še on… zakaj ravno zdaj? “Glejte! Naš preljubi homo ima fanta! Zakaj se ne poljubita, huh? Gej!” Sovražim biti tukaj … najraje bi se skril … tudi če bi bil gej … nisem … res ne… zakaj je to slabo? Kaj pravzaprav definira heteroseksualnega moškega? Je to samo moč nad ženskami ali preprosto “moškost”?
Na mojo srečo je v tistem trenutku pred nas stopila profesorica Kanvas, ki je slišala žaljivke. Opozorila je Anela in vsem naročila, naj odidemo v razred. Umetnik se mi je nasmehnil in se odpravil proti svoji učilnici.
Po dolgem in modrem dnevu trpljenja v mučilnici najstnikov sem se odpravil proti svojemu ljubemu domu … če verjamete v sarkazem. Nadel sem si stare sive slušalke ter predvajal svoje najljubše pesmi. Kakor branje obožujem tudi glasbo. Glasba je zame zrak, ki ga diham, kri, ki se mi pretaka po žilah in me ohranja pri življenju.
Po dolgi hoji sem končno prispel domov. Dom je tam, kjer je tvoje srce. Ta moto je le velika laž, saj srce vseh ne bije enako. Hiša je bila prazna … tipično. Hitro sem stekel v svojo sobo in se zaprl vanjo. Lotil sem se šolskega dela ter užival v tišini. Ura je odbila osem zvečer in ravno sem končal z delom. Legel sem na posteljo in zaprl oči. Nenadoma sem zaslišal vpitje iz dnevne sobe. Kaj se dogaja?!… odprl sem svoja škripajoča vrata. Joj, ne… zagledal sem svojo mamo in pijanega očeta, ki sta se prepirala. Kaj naj storim? … Kaj sploh dela oče tukaj? … Grem v dnevno sobo in ju ustavim? … Ah nič, bo kar bo, moram ju ustaviti … Iz svojega brloga sem hitro stekel v dnevno sobo in se postavil med njiju. “Ej! Kaj se pa gresta?! Prenehajta takoj!” sem zavpil. “Klar, pojdi v svojo sobo! To se te ne tiče!” mi odgovori mama. “Ja! Poslušaj svojo mamo, ti ničvreden in nehvaležen sin!” pijano zavpije oče. “Arijan! Pusti Klara pri miru!” “Ti, ti … boš meni ukazovala, kaj smem in kaj ne, ti … ti … boš že videla, ti ničvredna …” Oče je iz svojega zadnjega žepa v hlačah potegnil velik nabrušen nož. O, moj bog … kaj se dogaja … “Mama, pazi!” Rdečina prekrije svetlo sivo preprogo. Ne … ne, ne, ne, ne … jaz sanjam … to ne more biti res … Očetov obraz je prebarvala takojšnja krivda. Kakor hitro so ga noge nesle, je stekel skozi vhodna vrata hiše, jaz pa sem v šoku še vedno samo strmel. Kri, povsod kri. Mamina oblačila so rdeča. Rdeča, vse je rdeče, tudi tla so vedno bolj zapacana z lepljivimi spomini na njeno življenje. Ne morem verjeti … Hitro sem stekel po telefon v svojo sobo ter poklical rešilca. Tudi ta noč bo dolga …
Mama je ponoči umrla. Že res, da nisem imel idealnega odnosa z njo, vendar bila je edina oseba, ki sem jo imel v življenju. Zdaj sem čisto sam. Iz razloga, da se bom vsaj malo zamotil, sem se odločil, da bom vseeno odšel v šolo. Bil je čisto običajen dan: pouk; Anel s svojim homofobičnim pozdravom, ki pravzaprav nima smisla, saj kakor sem že omenil, nisem gej … nisem …; spet pouk … dokler ni prišel čas za malico. Sedel sem na svojem običajnem mestu – čisto sam pri oknu, dokler ni prisedel, kdo drug kot Lin. Božanski umetnik Lin. Z začudenim pogledom sem strmel vanj. “Umm, Klar, kajne?” me je vprašal. “Ja, to bi bil jaz … In ti si Lin,” sem mu odgovoril z nasmehom. “Ja, prav imaš, to sem jaz.” Sočasno sva se nasmehnila. Šolski zvonec je zmotil najin kratek, vendar prijeten pogovor. “Res sem užival v teh minutah najinega pogovora … definitivno si želim, da bi se ponovil, če si seveda tudi ti za … Mar ti lahko rečem kar prijatelj?” Prijatelj? … On z mano prijatelj … tudi če bi želel … ne bo za dolgo … “Ja, seveda! Rad bi bil tvoj prijatelj.” “Odlično, torej … se vidiva kasneje … prijatelj.” … Oh, ko bi le lahko …
Po pouku sem se odpravil do najbližjega mosta, ki mi je že precej znan. Večkrat sem že zašel tja, ko mi je bilo hudo in nisem videl druge rešitve. Razlika med prejšnjimi trenutki in zdaj je to, da me nič več ne drži pri življenju. Nimam mame, ki mi je, ne glede na slab odnos, še vedno priskrbela stvari, ki sem jih potreboval – hrano, obleko in streho nad glavo … zdaj tega preprosto nimam več. Preprosto nimam nikogar. V resnici mi volje do življenja ni odvzela samo mamina smrt. To je bila le kaplja. Kaplja čez ranjeni, opustošeni, brezsmiselni rob moje biti. Življenjski smisel naj bi se iz leta v leto nadgrajeval, dopolnjeval, dokler ne izriše pokončne realnosti nekega posameznika, da lahko ta samostojno zakoraka naprej. Moj smisel se ni imel na čem graditi. Ali pa se je vsak trenutek bolj rušil.
Usedel sem se na rob kamnite ograje mosta ter čakal na pravi trenutek. Pogledal sem čez most … voda. Zanima me, kako hladna je, kako globoka je, koliko ljudi je bilo prav na tem mostu v enaki situaciji, kot sem zdaj jaz. Brez dodatnega razmišljanja sem se z rokami odrinil od kamnite ograje ter padel v ledeno reko. Med padanjem sem zaslišal krik svojega imena … ampak to zdaj ni več pomembno … prepozno je. Čutim, kako mi v pljučih zmanjkuje zraka. Zelo močno si želim vdihniti zrak … Borim se proti želji po dihanju … Vedno težje je … Sčasoma se moje mišice prsnega koša začnejo krčiti, kot da bi poskušale prisiliti zrak vanje … težko držim nos in usta zaprta … pljuča me pečejo … Občutim slabost … moj vrat je napet, kot da bi nekdo s prsti potiskal navznoter proti požiralniku … duši me … slišim lastni srčni utrip, zadnje impulze … hladno je … čutim mravljince po svojem telesu … telo se mi zdi mrtvo, težko … nimam nadzora nad njim … moj vid se temni, vendar poskušam poiskati svetlobo … občutek imam, da se bodo moji prsti razprli … vsa kri se mi nabira v zapestju … zateka mi … samo čakam, kdaj mi bodo eksplodirala pljuča. Moje življenje ne utripa pred mojimi očmi. Namesto tega mi projicira nadaljevanje življenja brez mene. Na mostu stoji objokan Lin in v roki drži moje pismo. Pismo sem mu dal v njegovo omarico, preden sem odšel iz šole. V njem sem napisal: “Hvala, ker si bil moj edini prijatelj.” Objokan Lin kliče na pomoč.
Vse je utihnilo … čisto ničesar več ne čutim … namesto zraka vdihujem vodo … popolna tema … sprejel sem svojo usodo. Adijo, svet, adijo, Lin.
Nika Pišljar
Fotografija: Nina Pavlovič