DEKLICA DVE
Sestrini kriki me porinejo iz sanj nazaj v realni svet. V trenutku vstanem in takrat se prikaže izza temnih dreves.
“Si v redu? Kaj je narobe?” jo zaskrbljeno vprašam.
“V redu sem, a morava nadaljevati pot.”
“Že? Zakaj?” Iz nahrbtnika vzamem žepno lučko in posvetim proti njej. Počasi si oddahnem, ko ne opazim nobenih ran.
“Verjetno mi ne boš verjela, a videla sem pošast.”
“Pošast?”
“Malo prej sem se zbudila, ker sem bila žejna. Napotila sem se do potoka in tam… tam sem jo zagledala.”
“Zagledala … koga? Kaj?”
Mine skoraj minuta, preden mi spet odgovori. Zatopljena v svoje misli že začne pospravljati staro rjuho, ki sva jo uporabili kot spalno površino v tej poletni noči.
“Bila je pokrčena ob potoku. Zgledala je tako majhna, da je najprej skoraj nisem niti opazila. Mislila sem, da je otrok, izgubljen v gozdu tako kot midve. In potem sem naredila napako. Pozabila sem na vsa svarila o gozdu. Na vse zgodbe o ljudeh, ki so se iz njega vrnili in govorili o srečanju z najstrašnejšimi pošastmi. Pozabila na ljudi, ki se iz gozda sploh niso vrnili. Prijela sem jo za ramo. Takoj sem vedela, da ni človek. Plast, ki je pokrivala njeno telo, je bila tako ledena, tako napačna in v trenutku je bila edina stvar, ki sem jo lahko čutila. Le hladen led, povsod. In ko sem umaknila roko, je začela rasti in rasti, njeno telo pa je škripalo, kot škripajo vrata že dolgo zapuščene hiše. Zamižala sem in ko sem ponovno odprla oči, je bil pred mano le še temačen gozd. Zvok škripajočega telesa je preglasilo udarjanje mojih stopal ob trdo vlažno prst, tako hitrih, da so se ujemali z ritmom mojega srčnega utripa. Takrat so moje misli lahko oblikovale le en sam ukaz; ne ustavi se! In res se nisem. Tekla sem, tudi ko nisem več mogla dihati. Tekla sem, tudi ko se je moje telo bojevalo z ugrizi suhih vej in listov. Tekla sem in tekla ter se ustavila šele, ko sem te zagledala. In zdaj morava zbežati skupaj.”
Obdala me je mrzlica. Ne zaradi strahu pred to gozdno pošastjo, ampak zaradi temnih kotičkov sestrinih misli. Prav nobenega dvoma ni bilo, da je bilo to strašno srečanje le plod njene domišljije. Želim si le, da bi ti izbruhi vključevali prijetne, lepe stvari, ne pa pošasti.
“Spet me tako gledaš,” nenadoma reče.
“Kako?”
“Kot da sem nora. Kot da sem oddaljena od tvojega sveta.”
Nisem vedela kako odgovoriti na to. Namesto tega sem jo prijela za roko in jo peljala skozi temačen gozd. Hodila je tako blizu mene, da sem čutila silovito tresenje njenega krhkega telesa.
“Še vedno se drgetaš,” opazim.
“Še vedno me je strah,” šepne.
“Naj te ne bo. Zdaj sva skupaj.”
“Torej me ti lahko zavaruješ pred pošastmi? Pred gozdom z drevesi, ki s svojimi vejami ves čas grabijo proti nama? Pred drevesi, ki so tako visoka, da če bi jih nekdo preplezal, bi lahko s prsti dosegel ledeni soj lune … leden kakor pošast potoka …?”
Tiho upam, da bo le končala govoriti, zadušila svoje razburkane misli. A ona nadaljuje …
“Veš, preplezala sem najvišje drevo v gozdu. Tako je bilo visoko, da sem se na vrhu bala pogledati navzdol, v strahu, da nisem več na Zemlji. Tam me je čakala Luna, okrogla kot jabolko, sijoča kot kristal, ledena kot smrt. In ko je odprla usta, sem spoznala, da so njeni zobje ostri kot nož. Rekla mi je, da pozna odgovore na vsa vprašanja in mi lahko pomaga. Vprašala sem jo, če res obstaja čudežno jabolko in če bo pozdravilo najino mamo. Odgovorila je z ja. Na katero vprašanje, misliš, da je odgovorila? Prvo ali drugo?”
“Mogoče na obe, mogoče na nobeno. Mogoče je Luna, kot večina ljudi, lažnivka.” Vem, da sem s svojim odgovorom razočarala sestro. Zadnje dni se zdi, kot da je razočaranje edina stalnica v najinem življenju. Več se mogoče ne bi smelo pričakovati od otrok, ki se imenujeta Deklica ena in Deklica dve. Najina mama je bila kot jaz, realist. Nikoli mi ni bila všeč ta beseda. Sama bi naju opisala drugače. Dolgočasni, prizemljeni, žalostni.
A Deklica ena je drugačna. Verjame vsem in v vse. Ko je izvedela, da mogoče obstaja jabolko, ki bo pozdravilo mamo, naju je takoj porinila na dolgo iskanje skozi gozd. Vem, da ni sama kriva, da je taka, a še vedno ji malo zamerim. Namesto da zapravljava čas na tem napornem potovanju, bi lahko na ulici služili denar. Za mamino zdravljenje potrebujeva ravno to, ne pa namišljenega jabolka, ki bo v sekundi izničilo vse težave. Sama ne zaupam takim stvarem. Stvarem, ki na videz delujejo popolne, čarobne. A mogoče ima ona prav. Mogoče bova našli jabolko in bo potem spet vse v redu. Pa je res vredno tvegati vse, samo za kanček upanja? Sama ni vedela.
DEKLICA ENA
“Opazujejo naju. “
“Kdo naju opazuje?” vpraša in v očeh se ji spet zrcali njena nejevera. Ne trudim se s pojasnjevanjem. Ona ne opazi, kako nama temne oči sledijo, že odkar sva stopili v gozd. Kako samo čakajo na trenutek, ko bova najbolj ranljivi. Nikoli ne opazi stvari, ki jih opazim jaz. A še vedno jo imam rada in vem, da mi brez nje ne bo uspelo.
Hodiva že tri dni in pogovor med nama je postal vedno redkejši, strah pa vedno pogostejši. Kaj pa, če jabolka ne najdeva pravočasno? Ali pa ga sploh ne najdeva? Če čarovnija jabolka ne obstaja? Ne dovolim si takih misli. Take misli bodo umorile mojo mamo, umorile mene. Predaleč sem že prišla, da bi me zdaj požrli dvomi. A vsaka nova misel predstavi tudi novi dvom. Zato neham misliti in le hodim naprej.
“Čas je,” reče sestra.
Ne odgovorim ji. Bojim se.
“Mislim, da je čas, da se vrneva domov.”
Ne, ne, ne! Ne moreva se vrniti domov. Ne brez jabolka! Ne brez denarja. Kako se lahko zdaj vdava?
“Odgovori mi!” nenadoma vzklikne in nemudoma se stresem. Sestra še nikoli ni kričala name. In če je tako jezna name, jo bo težko prepričati, da nadaljujeva pot. Oh, ko bi le bil kje kakšen znak. Potrdilo, da pomoč obstaja, da ne zapravljava časa.
“Prav, če ti ne boš govorila, bom pa jaz. To jabolko iščeva že tri dni. Tri dni! Ko si mi prvič povedala o tej legendi, tej neumnosti, ti nisem verjela, ampak vseeno sem te podpirala, vseeno sem šla s tabo, ker si moja sestra. A tega ne morem več nadaljevati. Najina mama zdaj sama leži na mrzlih tleh ulice.”
Vse, kar rabim, je dokaz, nekaj, čemur bo Deklica dve verjela. “Pravzaprav, če pomislim, je najina mama zdaj lahko že mrtva, zato ker sva midve zapravljali čas v tem neumnem gozdu!” Prosim, samo znak rabim. Majhen znak. “Poslušala sem tvoje pravljice, a zdaj je čas, da ti poslušaš mene!”
Takrat pa med drevesi posije droben žarek svetlobe.
“Znak! To je znak!” vzkliknem in stečem proti svetlobi.
“Počakaj!” vzklikne sestra in pohiti za mano. A jaz se ne ustavim. Tečem in tečem in dlje, kot sem od sestre, vedno bolj ga čutim v srcu. Čudežno jabolko. Zdaj ga vidim. Zlato kot zlato, veliko kot dlan in ko ga utrgam, ugotovim, da je lahko kot pero. Vedela sem, da obstaja. Tako sem srečna, da se mi v očeh naberejo solze. In ko mi prva spolzi po licu, ne morem nehati. Jočem, ko me sestra končno najde z zlatim jabolkom v naročju. Jočem celo pot nazaj do doma. In jočem, ko končno zagledam mamo.
“Mama, našli sva jabolko. Zdaj boš končno ozdravela,” rečem navdušeno. Ta je preveč utrujena, da bi me sploh pogledala in tako je sestra tista, ki me gleda. Spet se ji iz oči zrcali nejevera.
“A lahko za trenutek govoriva?”
“Zdaj ni časa. Pomagati morava mami,” rečem in razrežem jabolko.
DEKLICA DVE
Stojim pred maminim grobom. Minil je mesec, odkar je umrla. Odkar sva se s sestro vrnili iz gozda z roko v roki, a v različnih svetovih. Nikoli ji nisem povedala, kaj se je res zgodilo tisti dan. Kako bi ji sploh lahko? Mogoče mi niti ne bi verjela. In zdaj je tako vesela, tako brez skrbi.
S časom sem se začela bati, da bo nekega dne padla z oblakov in ugotovila resnico. Potem ne bi nikoli več videla iskric v njenih očeh. Na koncu, je resnica sploh tako pomembna? Je bolj pomembna od sreče? Bi bilo vredno živeti z razumom, če bi bila potem vsaka noč preživeta v solzah? Včasih si želim, da bi bila tudi jaz kot Deklica ena. Da bi se vrnila domov k mami, z jabolkom v rokah in vsi bi bili zdravi, srečni do konca svojih dni. Kdo ve, mogoče pa je njena zgodba tista, ki je resnična.
Zala Čuk
Fotografija: Martina Stopar